Visoki hribi

← Nazaj na poročila

Avtor: Janez Toni

Na Veliki Klek sem enkrat že neuspešno štamfu, v Zahodne Alpe pa smo se tudi odpravljali že nekajkrat pa nam je potem zagodlo vreme. No, sedaj se je vse poklopilo!

Za začetek... tetris zvečer na parkirišču nad Kalsom. Tetris smo za zabavo ponavljali večkrat, tudi zaporedoma.

Študijski dopust.

Gneča iz koče Štrudlhute. Vsi gredo proti Štrudlgratu.

Megle se razkadijo in prikaže se greben v vsej svoji veličini. Greben so prvič preplezali, hm, Matija? Skratka, v 19. stoletju!

Med pripravljanjem robe, hranjenjem in podobnimi opravili naju zaradi vetra zebe ko psa.

Po lažjem začetku greva nenavezana.

Še zadnji metri...

Sestop po grebenu, kjer poteka normalka. Kar groza te je, ko vidiš, kaj vse pelejo vodniki gor... folk, ki verjetno še po ravnem ne zna hodit po 2 nogah... ajej. (Ni mišljeno kot kritika naših GVjev!)

Na koči Erzherzog-Johann-Huette počakava še Hinkota, Markota in Sandra, ki so Rutarja pa mene spremljali v Courmayer.

Sestopimo direktno (ne mimo Štrudlhuette) v dolino. Po gre po robu ledenika.

Rutarj preverjeno rajši poskrbi za hrano. Če bi se zanašal name, bi vsak dan jedel instant pašto.

Grafit, ki pritegne Rutarjevo pozornost.

Po vožnji, začinjeni z debatami v stilu, 'Ali je Damijan Murko car?', popoldan uzremo prave hribe.

Najdražji viski je bil mislim da okrog 700 eur...

Prespimo ob spodnjem (rezervnem) parkingu žičnice v kraju Entreves, ki te pripelje na Rif Torino oz Punta Helbronner.

Še malo pivo za 4 eur pa spat!

Ena od pozerskih...

Vzpon od vmesne postaje do par deset metrov višje bajte Torino te poklopi.

JEBAČ

Odpraviva se proti cilju tega dne - Dent du Geant oz Velikanov Zob (4013m, AD).

Pogled čez ledenik proti Punti Helbronner.

Normalka je pofiksana s svedri in ladijskim štrikom. O primernosti raje ne bom zgubljal besed.

Friko?

Detajl. Ladijski štrik zelo mamljiv. Se mu sploh ne moreš upreti...

Ker pozer.

Za na fejsbuk.

Sestop čez predvrh. Bela gora v ozadju.

Sestop s spusti. Sidrišča so narejena na neko čudno razdaljo.

Sestop do Torina v zadnjem delu zahteva štetje korakov.

Mont Blanc v jutranjem soncu.

Zopet prideva pod vznožje Velikanovega zoba, le da tokrat nadaljujeva naprej po grebenu.

Malo posran se spravim na greben. Levo flanka, desno flanka. Mami!

Ledenik Mer de Glace

Pogled iz Aig de Rochefort proti Dome de Rochefort (4015m).

Tole naju je ustavilo. Napihan sneg na nevemkakšno podlago. Ker nisva imela sable je edina možnost za varovanje stojišče na grebenu s cepinom zabitim v dno. Za stojišče je bilo potrebno skopati luknjo skozi zaveso na drugo stran grebena.

Edino 'varovalo' za 120m nihajke. K sreči se nisva spravila testiranja obremenitve.

Povratek nazaj čez Aig. de Rochefort. Neki čudni obalki so nama pričarali slabost v želodcih.

Rutar

Kič na povratku pod Zob.

Jest sm bil sicer mal skeptičen, zato pa je bil Rutar bolj prepričljiv o pravilnosti izbire. K sreči!

Smer je bila jasna...

...jasa z borovnicami. To sva ugotovila šele zjutraj. Je bil pa zajtrk zato toliko slajši! :)

Nas 2.

Fotošuting u hribah.

Potencialni vir zaslužka.

25 eur ali zajtrk z borovnicami?

Mal dolga galerija, sam je pa treba vse povedat! :) Alpe so res fajn stvar.

Na senčni strani in višje se vse bolj pozna sneženje izpred 3 dni.

Čehi, Slovaki, Čehoslovaki... karkoli že so, so počasni in imajo zelo zanimiv način plezanja v navezi. Imenuje se počasni vlakec. Pri takih primerkih se ni priporočljivo ozirati na vljudnost. Velja samo ena zapoved: GAZI ČEZ VSE! :)

Po dobrih 4 urah plezanja in čakanja (kjer se ni dalo prehitevat) se prikaže pogansko znamenje.

Evo nas! Greben Struedelgrat na Veliki Klek (III, A0, 500m). Pa nej mi še kdo reče, da sm friko...

Poslovimo se od Alenke in Matijata ter se odpravimo proti zahodu. Prespimo v nekem posranem gozdu (Luki bo že vedu kje), nato pa odpremo Čeharjenje d.d., direktor Iztok Rutar, svetovalci direktorja za posamezna področja Hinko, Marko, Sandro in Janez.

V vrsti za gondolo. Za enosmerno vožnjo te oberejo za 25 eur. Zravn pa folk, da krepneš (še ena od besed, ki sem si jih v družbi 4 osebkov iz T'mina in okolice moral naučiti) od smeha.

Pogled, da jemlje dih. Smer je sicer precej zlizana.

Courmayer

Col du Midi. Levo Tacul, desno Aig. du Midi.

V bajti naju oberejo za 22 eur po osebi za spanje, zajtrk ter še 4 eur za liter tople vode. Angleščina je jezik, ki se mu oskrbnik namerno izogiba, ko ugotovi, da naju ne bo obral še za 20 eur za večerjo.

Vmes je treba tudi malo poplezati po ponekod ne najboljši skali.

Do vrha Aig. de Rochefort (4001m) je nekaj lažjih skalnih raztežajev, kjer se povarujeva. V sestopu kasneje greva po lažji varianti ter opraviva le en krajši spust po vrvi.

Prasička je bila ves čas moja spremljevalka. Rutar je imel manj ljubkovalni vzdevek.

Fa... na bajti razloži, da je pot v dolino zaprta. Še ena noč na bajti in karta za gondolo v dolino? Ne hvala. Alternativna pot v dolino je vključevala sestop po poteh vzdrževalcev.

Za konec greva še v Cham po ostalo bando. Obvezno smo se šli še malo turiste potem pa domov.

Dodaj odgovor Prekliči odgovor

Za objavo komentarja se morate prijaviti.