Skip to content

Aktualno
- Novice
- Koledar Dogodkov
Alpinistična šola
Vzponi in poročila
O odseku
- Vodstvo
- Zgodovina
- Pravilnik
- Kje smo
- Rašiški filmi
- O odseku
Za člane
- Prijava
- Haiku

Aktualno
- Novice
- Koledar Dogodkov
Alpinistična šola
Vzponi in poročila
O odseku
- Vodstvo
- Zgodovina
- Pravilnik
- Kje smo
- Rašiški filmi
- O odseku
Za člane
- Prijava
- Haiku

Prečenje Velebita

← Nazaj na poročila

Avtor: Špela Albreht

Peš v Paklenico

Pot se začne na Zavižanu, na Premužičevi stazi, ki so jo skozi prej nedostopni svet Rožanskih in Hajdučkih kukov zgradili med leti 1930-1933.

...kjer pa ob pogledu na tablo z nalepkami zaman iščem kako slovensko.

Imajo tudi najnovejšo tehnologijo za napovedovanje vremena.

Otroško veselje ob prvem stiku z gozdnimi jagodami :) Na celi poti jih je bilo toliko, da sva na koncu samo še hodile mimo njih, ker bi drugače lahko samo jedle po cele dneve.

Poziranje na vrhu Bačič kuka.

Tudi voda je dobra, če je koča zaprta in ne moreš do piva, ti pa si zelooo žejen.

Maja je nabrala prve jurčke v življenju, zraven pa je gratis dobila še dva modrasa v travi za njo. Nič čudnega, ta dan sva prespali v koči pri Prpi, ki lovi modrase in iz njih črpa strup za izdelavo seruma...

PO treh dneh velebitskih jurčkov sem kar že vesela riža z oreščki in šetrajnikom...in tudi dejstva, da naju naslednji dan čaka manj hoje :)

Uravnava pod kukom Stapina je res lepa, skala v okoliških stenah pa izgleda čvrsta in dobra.

...se mi v tejle nekaj zasveti. Ko pridem bliže, vidim da je navrtana ena smer, ki pa je še projekt. Morda bomo čez nekaj let ob gužvi v Paklenici in Dabarcih hodili na Stap, dostopa z obalne strani je menda dobri dve uri...ok Brdi, pol ure.

Pogled, ki že bolj spominja na naše Alpe.

Zadnji dan naju čaka še vzpon na najvišji vrh Velebita, Vaganski vrh, na Sveto brdo, tretji najvišji vrh Velebita(razlika med njima je samo štiri višinske metre), ter obhod po vrhovih vse naokoli Paklenice.

Tako kot tale žaba tudi midve kljub želji po morju za nekaj minut obstaneva in buljiva v njeno veličino.

PO opazovanju okoliških sten v popoldnevu počitka...

Kmalu pot pripelje že do prvega zavetišča z vodnjakom...

Še nekaj poti skozi gozd, in odprejo se pogledi na...

MORJE!

Prvi dan zaključimo pri planinskem domu Alan, kjer imajo WC s pomirjujočim pogledom na gozd.

Še navodila za varčno uporabo WC papirja.

Zapuščeni pašniki v soju jutranjegih žarkov.

Gorska roža.

Velebitski jurčki prvič.

Okrepčana z jurčki na žaru sta fanta z velikimi težavami le razžagala drevo in noč smo prespali ob tabornem ognju.

Tabla, ki spominja na naselje Skorpovac, ki so ga partijci kot mnoge druge (tudi Ravni Dabar-Dabarski kukovi) popolnoma izpraznili nekje v sedemdesetih letih.

Dobr da piše, če ne ne bi vedla, da sem na vrhu.

Na eno stran razgled na otoke...

...na drugo pa se pot nadaljuje proti Dabarcem.

Spust proti Ravnemu Dabru.

Že znan teren za Rujičinim kukom.

Končno pivo in velebitski jurčki drugič.

Četrti dan že kar lepo čutiva podplate in komaj čakava na bivak, ki pa se kar noče in noče prikazati.

V iskanju počitka se maja zateče na sedež na drevesu...

Po kratkem okrepčilu z jagodami...

...ki ni preveč pripomoglo ob izčrpanosti...

Naposled le prideva do bivaka.

Končno dan počitka, zgolj 5 ur hoje na sporedu :)

Pot na vrh z nekdanjimi vojaškimi objekti. Območje je bilo včesaih prepovedano obiskati, sedaj so se stvari spremenile.

Cilj je že viden v daljavi.

Še pet minut...

...in počitek :)

Ker je bilo tako lepo, sva ob pogovoru z dvema simpatičnima nemškima plezalcema občudovali pokrajino do enih zjutraj, ob štirih zjutraj pa sva po kratkem spancu, v katerem naju niso motili niti polhi, nadaljevali pot.

Kuk Stapina od blizu.

Chuck Norris je bil tudi na Velebitu...markacija poti v Kameni galeriji, območju posebnih kraških pojavov(skalni noži, vrata, stolpi).

Esmeralda.

Hedonisti.

Velebitski jurčki četrtič.

Pogled na kanjon Velike Paklenice, Aniča Kuk je tista majhna stena v daljavi.

Ker je lička stran še vedno minirana, je potrebno na zadnjem delu poti hoditi zgolj po poti ali pa po primorski strani.

Po sedmih urah hoje sva najprej mislile prespati v bivaku. Polenta s pršutom pa nama je dala novih moči. Po sedmih dneh hoje po vročini z morjem na dlani sva se še isti dan spustili v Paklenico, čeprav se najine noge niso najbolj strinjale. Želja po kopanju v morju in pivu je zmagala.

Če zgrešiš Veliko belo hišo z rdečimi okni...

..te napis na drevesu opozori, da je tu Dom v Paklenici.

Aniča kuk sedaj ni več tako majhen kot je zgledal še malo prej.

Še nekaj sto metrov po zlizanem pakleniškem klancu.

In končno...skok v morje...

..in pivo pri Dinku :) Bilo je lepo, še se vrnemo!

Dodaj odgovor Prekliči odgovor

Za objavo komentarja se morate prijaviti.

SPREMLJAJ NAS NA

Facebook Instagram Youtube

2024 © http://ao.rasica.org Alpinistični odsek Rašica. Vse pravice pridržane.

Ustvarjeno z Mej-se d.o.o.