Od hribov do morja

← Nazaj na poročila

Avtor: Ana Rebec

Konec julija smo dopustnikovali v Val di Mellu, potem smo šli za en mesec v službo (nekateri tudi tist en mesec niso delali :)) in nato nas je čakalo še dva tedna Sardinije…

Ob prihodu smo ugotovili, da nekaj ISO-ta je pa vseeno bilo. Do WC-ja je bilo ene 15 m, do reke 2 m, ambient je bil res brez ISO-ta, skalo in plezarijo je bilo pa treba preveriti.

Pridemo pod steno in odpre se nam nov svet...

...platk.

Naju s Črtomirjem je kar malo stisnilo, medtem ko so na drugi strani stene nekateri naravnost uživali v strmih klancih.

Smer je bila na koncu odlična, razgled pa fenomenalen, tako da sva si tik pod vrhom vzela minutko za kvaliteto...

V resnici niso tok hude plate, pa granit itak drži, tko da gremo naslednji dan spet...

...Črtomir je mlade dame popeljal proti nebu...

...fantovski vlakec pa je napadel Luno.rnFantje a je to slika iz Lune? Dejmo se pretvarjat da je.

Po sliki sodeč so se v njej imeli fantastično :)

Za pogumne je bila zraven kampa (po ISO-tu 3 cm stran) reka, ki je bila mrzla 3 cm (to je brez ISO-ta pravjo fantje).

Potem je pa padla odločitev. Dej gremo mi sem (Piz Badile)...

Tjaško je že v Ljubljani po četrt obrata obraču Pirmina, da bi šla Cassina. Najprej se je Pirmin neki upiru, potem pa je tko kt vsak, k je kao "hard to get", na koncu popustu. Pa sta začela pakirat...

...se malo fotkali in bili lepi...

...in bli tooooook leni, da smo čakal, da se je hrana sama prinesla na ponve.

En dan (nisem sigurna kako je tole kronološko) sva šla s Tjaškotom plezat en reeeeeee...

...eeeeeeeeees ozek kamin. Lahko sem spustila noge in roke in nisem šla nikamor. rnrnOPOZORILO: nepravilno komentiranje slike in teksta lahko povzroči hude poškodbe.

Na vrhu smeri pa slap, fantje zgoraj brez, pa še čokolada se je znašla v moji roki...noro :)

...zmaga tisti, ki pride na vrh z vsemi zobmi.

Na koncu smo bli vsi zmagovalci!!! rnrnBÔMBA je blo! Je imel Črtomir prav - brez ISO-ta!

V popoldanskih urah smo imeli poučna predavanja. Tukaj sva z Urško ravno demonstrirali fantom pravilno tehniko zlaganja vrvi.

Zvečer smo imeli zopet poučno predavanje na temo "Kaj narediti, ko je 6 ljudi za mizo tako lenih, da se nobenemu ne da po Svetlano (namizna svetilka) v šotor".

...in itak, da se je kmalu v nas štirih prebudil čredni nagon, tko da pejmo pa vsi. Pa smo začel pakirat še mi.

Smo se napokal v avte in prišli v Švico v totalnem nalivu. Sam ni blo problema, ker smo bili NNNP (nič nas nemore presenetiti). Ko smo prišli do parkirišča pod hribom se je zjasnilo, tako da smo skoraj brez dodatnih zapletov (to da smo štrike v avtu pozabil je bil zgolj manjši labsus), vsak prišli do svoje koče...

V resnih smereh je optimizacija ključnega pomena. Tako da medtem ko zajrtkuješ, si že lahko ogledaš skico oz. ko si ogleduješ skico, lahko zajtrkuješ.

Pa sta zarinla...

...že prej sta vedla nekaj o nekem kaminu, k je kao smotan pa gor pa dol pa not pa vn...pa en ga je dubu, pa en se je matru, pa en je mal mahu, pa en se je smeju...bol točno pa naj fanta povesta, to je blo tko po žensko povedan :)

Gor ju je pričakala megla...

..., ki pa se je čez čas spremenila v ornk deževje. Tako, da sta imela kar zanimiv sestop, glede na to da granit ne popije čisto nič.

Naš cilj je pa bil Ferro da stiro (likalnik :))

Plezarija je bila BÔMBA. Ker se sosednji hrib (Pizzo Cengalo) kruši/podira, smo imeli neprestano spremljavo padajočega kamnja :)

Po vrnitvi v Mello smo najprej nazdravili vzponom...

Zadnji plezalni dan smo šli bolderirat na tiste bolderje 2 m stran od kampa...

In smo se šli igrico, kako priti na vrh bolderja brez rok...

Dodaj odgovor Prekliči odgovor

Za objavo komentarja se morate prijaviti.