Mira, kapo dol!

← Nazaj na poročila

Avtor: Sonja Tekavec

Lahko bi napisala tudi samo Špik, Direktna V+ 900 m. Ampak kaj ko sem si celo pot govorila samo Mira (Marko Debelak), ti si bla pa res carica!

Na bivaku sva ob enajstih zvečer, pošteno prešvicana in nekam bolj tiho kot ponavadi. Vsaj jaz. Na vstopu izgleda kar nekaj snega, no mogoče greva pa zjutraj samo do stene in nazaj do Ingota na štrudel.

Od tistih štirih ur ležanja v družbi polha in še enih tečnih živalic, ki prebivajo v dekah, nisva imela kaj dosti. Nehava čakat dan in se siliva z zajtrkom.

V polhovem penzionu

Probava čim več popit, ta severna stena je namreč kar sončna in topla.

Nebo se počasi zbuja, midva pa v tišini iščeva potko do stene

V sneg sekava stopinje, tale ledena kupa naju že ne bo poslala v dolino!

Še čez krajno zev..

.. in dan se lahko začne!

Po prestopu z Zelene glave naju čaka še dobrih 200 metrov stolpičkov, kaminov in zajed, ki peljejo proti Dibonovi polici.

V drugem raztežaju postane skala bolj kompaktna, Beno uživa ko poplesuje nad mano

kratek intermeco

No, samo še ene dvanajst raztežajev..

Skor štiri polne raztežaje dolga zajeda, ki skos drži, skala je dobra, pravi užitek. Ves čas pa mislim na Miro, ki je smer zlezla leta 26, obuta v boh ve kakšne gojzarje. Je bla pa res od vraga! No, jaz si ob vsem tem nisem upala jamrat, pridno sem lezla za Benotom in to je to..

Navpični muzej

Nad mano ves čas Beno,

pod mano pa vedno več zraka.

In končno se zajeda zapre z zadnjim previsom, nad njim pa zadnji lahki raztežaji.

Še pogled skozi okno

Naju že mika da bi si poklicala helikopter, pa se potem raje odločiva za neskončni Kačji graben.

Aja, pa v dolini naju spet čaka ena rožica

V četrtek zvečer, ko Ajda zaspi, se zapeljeva proti Martuljku. Ponavadi komaj čakam da je konc ovinka in zagledam Špik, tokrat me je pa kar malo strah pogledat gor. Ta večer se mi zdi še višji in še bolj mogočen.

Prva svetloba naju ujame v grapi sredi Zelene glave

Dibonova polica, začetek Direktne, kjer razveževa vrvi in plezanje se lahko začne

Če kdo izumi čelado, ki bo na moji glavi stala naravnost, ga čaka lepa nagrada, haha

In potem se začne slovita zajeda.. ki mi na zračnih stojiščih skoraj odžre prste na nogah, tko da vedno komaj čakam da zmanjka vrvi in lahko začnem plezat.

in veselje na vrhu!

Ko čez par ur ob pivu in hrani sedimo pri Jožici, Špik ponovno spreminja barve, občutki ta večer pa so čisto drugačni..

Dodaj odgovor Prekliči odgovor

Za objavo komentarja se morate prijaviti.