Gran Paradiso po normalki

← Nazaj na poročila

Avtor: Vito Arh

Po dooolgi poti skozi Padsko nižino in skozi veliko lepšo dolino Aoste se končno pripeljemo na parkirišče, kjer ulovimo ekipo SZ stene Gran Paradisa.

Članica ekipe iz normalke in člana ekipe SZ stene.

Beno presedla k drugi ekipi in se odpeljemo na zgornje parkirišče Pont.

Se je že na parkirišču zdelo, da ne bomo sami tam gori.

Pozirali pred slapovi in glede na količino vode, ki je drvela po pobočju, upali da bo ostalo še kaj ledenika za nas.

A je pobeljen hrib zadaj tisto, po kar smo prišli? Smo po gledanju na zemljevid kmalu ugotovili našo zmoto.

V daljavi zagledamo cilj prvega dne. Kočo Vittorio Emanuele II.

A tale scena je posledica povečane nadmorske višine ali znižane gladine tekočine v steklenici?

Pred večerjo je bilo treba še povaditi reševanje padlega …

... nahrbtnika

Da smo nahrbtnik uspeli privleči nazaj, smo naredili švicarski škripec. Odsotnost nasvetov inštruktorja je nadomestil kar plonk ceglc.

Smo srečal tazga možaka iz Schwarzvalda, ki ima kitko spredaj namesto zadaj.

Res da nismo vstali med prvimi, ampak obilnemu zajtrku z marmelado, medom in Nutello se pa že ne bomo odrekli.

Zvezde na nebu? Ah ne, samo zgodnji vzpon s prižganimi čelkami.

Čelke je nadomestila luna. Šele zdaj smo opazili, koliko pohodnikov je pred nami.

Pri tem romanju vodiča očitno nismo potrebovali.

Še zadnji ovinek pred vrhom.

Vsi bi se radi dotaknili Madonne.

Na vrhu pogled na še neosvojene vrhove ...

... Bela gora na francosko-italijanski meji in ...

Objem z Marijo.

Metka na prečki.

Kera flanka, mi pa brez dilc.

Da ne bi kdo podvomil, da smo hodili po ledeniku, za vzorec srečamo tudi eno ledeniško razpoko.

Sestop po mehkem snegu ...

Noge utrujene, nasmeh pa vedno bolj širok.

V daljavi se že vidi naše parkirišče.

Še "dva" ovinka ...

Janez najprej preveri, kdo ima najlažji nahrbtnik.

Podpremo se z ogljikovimi hidrati.

In krenemo proti koči. Je bila dilema ali iti do koče s supergami. Se odločimo, da po kamnih raje hodimo s težkimi zimskimi gojzarji in lažjimi nahrbtniki. Sem pa potem malo obžaloval svojo odločitev, ker je večina sestopajočih od koče vendarle hodila v lahkih supergah. Če se vračaš po isti poti in jih na poti proti vrhu lahko pustiš v koči, se mi zdi to kar smiselno. Aja, pa kape na glavah tudi ne bi škodovale.

Se trudimo z izdelavo sidrišča. Sneg je bil tako mehak, da o lednih vijakih nisi upal niti sanjati, pa tudi cepin si težko kakovostno zakopal.

Sledila je večerja s tremi hodi, tako da nismo bili prepričani v kakovosten spanec. Kljub posedovanju armičov, ki smo jih prinesli na to višino, se nismo kaj dosti sekirali in izkoristili komfort, ki ga nudi koča ... Je bilo treba testirat možnost preživetja v spalki namenjeni za komfort pri -20 ºC v okolju s +20 ºC.

... zaradi strmine skromno pobeljena špička na švicarsko-italijanski meji.

... pa po trdih kosih granita.

In končno vroči podplati v mrzli vodi.

Tako. Ekipa dveh bolj ali manj izkušenih osvajalk in dveh neizkušenih osvajalcev 4-tisočakov je uspešno prestala test reagiranja organizma na teh višinah. Prijetno utrujeni pa že z mislimi na naslednji izziv.

Dodaj odgovor Prekliči odgovor

Za objavo komentarja se morate prijaviti.