Črna Gora

← Nazaj na poročila

Avtor: Vito Arh

Prijazni domačini, 3 leni in 1 naspidiran turist, domača hrana, nova območja, ‘duhovna’ glasba…

Zemljevid v barčku na koncu sveta. Mi smo namenjeni v Subrin amfiteater.

Severna stena Subre. Prvi so v njej plezali kakšni pastirji za svojimi kozami, prve zabeležene smeri pa so splazali Korošci. Za informacije o smereh se moramo zahvaliti Stanku Mihevu.

Sej ne, da je ura 2 popoldan pa da poznamo linije pa sestop. :)

Z Edijem se zaženeva v neko smer v levem delu stene. Tista zelena stvar so res proizvajalci klorofila.

Izkoriščali smo naravne danosti za varovanje.

Izkoristili smo RES vse naravne možnosti!

Vrh Subre, 1680 m.

V steni Subre smo plezali 3 dni. Navdušila nas je odlična skala, veliko možnosti za naravno varovanje ter nepreplezane linije.

V zgornjem delu izbereva lažji izstop.

Primož in Tina medtem uživata v prvinskosti. Nastala je Simova (VII-/V-VI, 130m).

Tle se začne težji del. Sledi pa...

Detajl, skala izvrstna. Oprimkov pa bolj malo :)

Zelenjavni kamin

Vpisna knjiga z vrha Subre.

Po plezanju se prileže dobra hrana. Vsak obrok je vseboval kulinarične dobrote. Nutela nam sploh ni dišala.

No, skoraj... :)

Da smo vključili izobraževalno komponento, je Primož potreniral povijanje.

Vsepovsod ljubezen

Zadnji dan izbereva smer v desnem delu stene. Zanimiv kamin, kjer je na nekem ozkem mestu orjak Edi, brez nahrbtnika, globoko namestil metulja. Izpeti sem ga moral seveda sam, ki sem bolj suhe postave in nikoli ne nosim nahrbtnika.

Vsepovsod trava

Tina in Primož se odpravita v smer Ples pod kaminom.

Camel Trophy? Ne, samo vožnja po novonastajajoči cesti nekje sredi Montenegra. Po 3 dneh Subre smo se premaknili na južni rob Durmitorja.

Naš cilj, dolina Komarnice in Bolske grede.

Tokrat se odpraviva v Požarevačko. Začetek dostopa nama pokaže pastir Vjeko. Na njegovem vrtu smo se tudi vkampirali. Dostop je lomastenje po Gozdu. Pogled iz spodnjega dela na dolino Komarnice.

Kamin, za katerega v opisu piše, da ni za velike. Hehehehehehehe

S travo porasle poke med donečimi bloki, višje pa strme trave Trenta style.

Tina in Buh naju spremljata iz zajebane pozicije. :)

Kljub bojnim planom naveze iz sosednjega šotora, se odločimo za skupen restič.

Po napornem dnevu v jugozahodni steni se je potrebno hidrirati. Edi pije, da bo velik!

Mogoče so imeli domačini o nas malo čudno mnenje :)

Odpravimo se do izvira rečice. Da z Edijem še ob dnevu vidiva, kje sva sestopala ;)

Vsake toliko moramo poskrbeti za kanček higiene.

Primožu raziskovalni duh ne da miru in opravi poizkus v liniji stene, katere sem pozabil ime.

Kanjon Komarnice. Odpravimo se na drugo stran Bolskih gred v Dobri dol.

Tina, Buh in Edi se odpravijo v neko Pezzolatovo smer. Strme plošče z odlično sklalo.

Naklonina je izjemna! V povprečju 30 stopinj :)

Na vrhu zahtevne smeri. Čakal jih je zajeban sestop...

Počasi se odpravimo proti domu.

Predzadnji postanek v Črni gori je bil namenjen nakupu 'spominkov' za domov.

Krožnik enega udeleženca (všteta sta oba spola, ampak da ne bomo poimensko) čez pol ure. Pa ne se bat... smo vse pojedli!

Akcija Očistimo Črno goro še ni bila izvedena. Kar nas je močno preunilo, je bila njihova NEskrb za okolje.

No, saj narava je še vedno lepa! (vsaj od daleč)

Po nočni vožnji in spanju ob cesti se začne Dopust. Tokrat sta Tina in Edi potovala v družbi dveh načelnikov - skupaj se imenujemo ČAO RAŠICA!

Zanimivo... obstaja okrog 9.000 različnih vrst trav...

Tina in Primož sta 3 dni neuspešno postavljala šotor. Simo, gospod pri 74 letih, ki z ženo živi v bližini, se je vsako jutro oglasil na kavi. Bilo mu je nerodno, da kampiramo v takšni travi in je že hotel poklicati svojega sina, da bi nam pokosil travo.

Edi v kaminu, ki sta ga prejšnji dan prva preplezala Primož in Tina. V spodnjem delu sta plezala prvenstveno smer Krompirček (VI+/V-VI, 310m).

Hm, no ni bilo lih IV kot sva pričakovala.

Eh...

Zgornji del stene iz normalnega pristopa v poznem popoldnevu.

Vodo smo dobivali iz bližnjega vodnjaka. Vodnjak smo izkoriščali tudi kot hladilnik za pivo. Vsak dan nam je pastir Suša razložil, da je pogledal, kaj je v vodnjaku in vedno je po ena pločevinka nerazložljivo padla iz zavozlane vreče.

Najbližja in skoraj edina soseda sta bila Simo in njegova žena. Čez poletje sta na planini, zimo pa preživita malo nižje v vasi. Kaj naj rečem... nismo mogli verjetni, da obstajajo tako dobri ljudje.

Ko sva mislila, da je samo še 1 lažji raztežaj. Z dosti sreče sva s spusti čez smer končala ravno ob mraku.

Oddaljen del Bolskih gred. Ostenje je široko več kot 3km.

Črnogorsko prevozno sredstvo

Edi, Vjeko, Janez, Vjekova baka, Vjekova mama, Tina in Buh. Velja enako kot za Simota in njegovo ženo Saveto.

...seveda so spusti urejeni avtorju smeri primerno.

Zadnji daljši postanek izvzemši iskanje potnih pa je vključeval HRANO. Končno smo dobili čevape.

Na poti smo srečali še pravkar prevrnjen avto (k sreči so bili vsi ok), nekaj večjih žival (npr. konja) sredi magistralke, več carinikov, ki niso posumili v nas, sum na defekt avta, ki se je izkazal za prižgan zadnji brisalec (hecno, butanje se sliši, samo ko je kontak... vzrok pa je ugotovila edina ženska v avtu pa še ta blond...), in pa dosti kilometrov. Še cvetka... za cel teden smo porabili 90 eur po glavi. Nenadomestljivo! :)

Dodaj odgovor Prekliči odgovor

Za objavo komentarja se morate prijaviti.