ČAO RAŠICA v Andih

← Nazaj na poročila

Avtor: Janez Toni

Galerija letošnje odprave v Peru, ki smo se jo udeležili člani AO Rašica in Črnuškega AO, skupaj ČAO RAŠICA.

Ma kaj bi še povedal, če sem že tko predolg?rnAja, tole je naš hostel. Brez dvoma najbolj fensi zgradba v tem delu mesta.

...Kac, Sedej (ne, ni imel dvojnika, samo pač na sliki je), Janez, Brdi,...

Tole pa za vse vas, ki niste mogli z nami:rnrnSTAY...

Petek zvečer. Tik pred odhodom. Vinja. Eni sicer še pakirajo...

Pakiranje na prst na 100g natančno. Omejitev je bila 23 kg.

Po obisku različnih letališče se znajdemo tu...

v deželi dobrih razgledov,

...colectivotov (= collecting people)...

...sončnega vremena in delujočih brisalcev...

...arierotov, konjev in oslov...

...kave z mlekom...

...rahlega vetriča...

...in hoje v klan'c.

Aklimatizacijska tura v Cordillieri Negri.

Pripomoček za premagovanje jezikovnih pregrad.

Naravni materiali za gradnjo so zelo popularni tudi v Peruju.

Kup skal in trav na 4450m drugi dan v Peruju. Malo čudno dihaš, precej se ustavljaš, sicer pa brez težav... z izjemno nekoga (pa ne bom poimensko, ampak ima pa najkrajše ime), ki je bil prepričan, da mu sonce ne more do živega in se ni namazal s sončno kremo.

Pogled na Cordilliero Blanco in vreme po katerem slovi (brez oblačka).

Naslednji dan smo osvojili Laguo Churup na 4500m. Hrib z istim imenom in precej manj snega kot na slikah v ozadju.

Brdi napade. Težavnostna lestvica zaradi neaklimatiziranosti ni sorazmerna.

Refugio od znotraj. Tu dobiš vse kar potrebuješ na 4300m - peč na drva, postelje, pivo, žuranje...

Fantje so šli po predlogu oskrbnika zvečer opazovat romantični sončni zahod.

Za boljšo aklimatizacijo drugi dan spustimo frikanje in se raje odpravimo na Antenaraju (4700m), kjer se posvetimo priljubljenemu opravilu.

Gringoti se vživimo v fotografe, domačini pa v naše objekte.

Bazni tabor v dolini Ishince.

Študiranje vodnička in gledanje v oblačne vrhove nam pobereta večino časa ob dnevih počitka.

Poskusili smo vpeljati novo športno disciplino.

Višina je jeba. Malo pod vrhom Ishince (5530m).

'Halo baza, smo tik pod vrhom.' Potem so osvojili prvi letošnji rašiški pettisočak.

Če bi mel fejsbuk, bi dal definitivno tole fotko gor.

Potem so se naše poti ločile. Eni so poskušali na Chopi, drugi pa smo šli v dolino Llaca.

Tini, Buhu pa Romcu je uspel vzpon na Wallunaraju (5686m).

Šotore smo postavljali na romantičnih placih.

Osvojili smo tudi vrh, ki ni toliko napačen, Yannapacho (5460m).

Na detajlu sestopa smo trije hkrati Bureku razlagali, kam naj stopi. Prava lekcija potrpežljivosti.

Ko te poklopi.

Naslednje jutro Sedej napade detajl Tokle. Slabo uro smo čakali, da je en guido splezu teh 60m potem pa s klientko obrnil. Na vetru te kar zazebe.

Zvečer se pa vreme, kot v posmeh, vedno spuca.

Ekipa Chopicalqui si je ob prvem naskoku vzela dan počitka. Ker sam nisem bil del te ekipe bom pač nekaj nabluzil. Tole je njihovo bivališče od znotraj.

Takole pa od zunaj. Burek postavlja rekord ležanja v spalki.

V drugem poskusu so se odločili za semi-blitzkrieg taktiko z spanjem tik pod ledenikom in nočnim štartom. Tole so imeli na sporedu zvečer.

Ponoči so imeli svojevrstno zabavo, kjer je bil glavni žur ne uživanje alkohola, ampak sledenje Brdijevemu tempu. Zadane baje tut kr dobr.

Takole zgleda zmagovalec Chopija na vrhu (6354m). Ostala dva summiterja sta bila baje bolj poskočna.

Kakršnokoli analizo želiš, v Huarazu vse naredijo. Pa tudi če tega ne delajo.

Španski monopoli je kar brezveze. Najprej ena dotična karta, ki jo dobi nasprotnik pomeni, da moraš plačat, ko pa ti dobiš isto karto, pa moraš ti plačat. Lost in translation očitno.

Plakat na steni v hostlu.

To je to... z vami smo bili: Tina, Sedej, Burek,...

...Miha...

... Buh (za neznalce levo spredaj)...

Za konec pa še fotka za Črta iz Lime.

Na letališčih se nismo ravno zlili z ostalo množico. Uporabljali smo tudi posebne, nogam prijazne čevlje.

...slastne hrane...

...umirjenosti...

Ampak... po to smo tut šli!

Zdaj pa lepo po vrsti. Iz Ljubljane smo odšli v soboto sredi noči, v nedeljo popoldan po lokalnem času pa smo že opazovali Huaraz pod nami. Gre pa kar počasi, če se dvigneš iz 300 na 3000+ metrov.

Pavze se pa res ne spodobi imet, zato smo se odpravili po aklimatizacijskem načrtu naprej v plezališče na 4300m - Hatun Machay. Dostopa je več kot primeren tudi za športne plezalce, ki ne marajo debelih nog.

V ozadju pa vedno Tocllaraju v oblakih.

Naslednji je bil Urus (5490m). Buh v elementu z Ravnopalco v ozadju.

Tega brez strokovne pomoči ne poskušajte niti doma. Verjetno je želja po več kisika, saj je glava vsaj 1,8 metra nižje kot pri normalnem položaju telesa.

Buh in Romc sta osvojila Tocllaraju (6032m), ostali pa smo to poskušali 2 dni kasneje. Po postavitvi šotorov smo noč bolj kot ne prebedeli zaradi vetra.

Čez nekaj časa obrnemo tudi mi.

Dodaj odgovor Prekliči odgovor

Za objavo komentarja se morate prijaviti.