Avtor: Nastja Bojc
Dečkom sem obljubila objavo in obljuba dela dolg, drugače bo treba častit gajbo piva. Sicer tole ne bo koristilo prav nikomur, ki se bo v naslednjih dneh spravil v Bosovo grapo, naj bo pa v spomin in dokaz, da smo bili tam.
Sredi marca se skupina še nekrščenih mlajših pripravnikov, željnih akcije, odločimo, da je čas za nove zimske izkušnje in si za cilj izberemo Kamniško – Savinjsko klasiko – Bosovo grapo v Brani.
Dan je lep in temperature primerne, ko pridemo ven iz gozda smo že dobro ogreti in kmalu zavijemo levo proti začetku grape. Hitro se nakažejo razmere, ki nas bodo spremljale ta dan. Veliko gaženja, saj se je Brana prejšnjo noč otresla tisto nekaj snega, ki jo je hotelo pobeliti. Vmes nas čaka krajši skok, kjer pikamo tanek led/zamrznjene trave, deležni smo nekaj metrov kompaktnega ledu, potem pa spet gaženje. Ker imamo dovolj mučenja stegenskih mišic, pod Kaptanom zavijemo levo iz grape in se pozvpnemo po strmejšem in najlepšem delu smeri. Sprehodimo se še po grebenu in na vrhu ugotovimo, da bo Brana danes deležna le našega obiska.
Po modrem pogovoru 3 MP se odločimo, da bo sestop najbolj varen po normalki, čeprav je bil to vseeno najnevarnejši del ture. Previdno, čim višje in z občutkom breztežnosti se spravimo čez ˝Štajerc ekspres˝, posedimo pri koči in se počasi spravimo nazaj do Jermance.
Sledi obvezna analiza, pivo in krepčilo pri Samotu.
Bilo je dobro, plezali smo nenavezani, imeli lepe razglede, zimo pa imamo kljub gaženju radi. 🙂
Miha, Samo, Nastja
pridni.. lepo 😊
Čestitam!