Alpe in granit

← Nazaj na poročila

Avtor: Blaž Modic

Štirje pripravniki smo se odpravili v okolico St. Moritza z namenom osvojiti kak štiritisočak ter splezati kako smer v granitu.

Vsi štirje člani odpravice

Nato pa smo se opravili po zelo položni dolini proti ledeniku Vadret da Tschierva, ob katerem smo se dvignili do...

Koče Tschierva, kjer smo prespali prvo noč.

Ker polpenzioni niso ravno za študentske žepe smo si povsod kuhali sami, po češko pač.

Ura je zvonila ob 3:00, pogledi so bili še malo zamegljeni, ampak gužva v garderobi je razvidna.

Po parih urah hoje smo prišli do ledenika...

... kjer smo se navezali.

Tako smo ostali trije nadaljevali in prvič v tem dnevu zagledali sonček.

Odprl pa se je tudi pogled na ledenik Vadret de Morteratsch.

Sledilo je nekaj raztežajev mešanega plezanja, zato smo se navezali...

... in kmalu tudi razvezali :).

Za vogalom pa se je prikazal znametini Biancograt ali Beli greben po naše.

Greben tehnično ni zahteven.

... zato so se postanki začeli pojavljati vse bolj pogosto.

Že visoko nad štartno točko.

Pogled proti Piz Seerscen in Piz Roseg.

Malo se je poznala višina, malo utrujenost, pa še malo nam je nagajal veter, tako da smo za vršnji del porabili kar veliko časa.

A vseeno smo po izpostavljenem vršnem grebenu ...

...osvojili vrh Piz Bernine, 4049 n.m.

Sestopili smo po normalki preko grebena Spallagrat...

V koči so oskrbniki trije moški, ženske jim delajo družbo le na stenah.

Naslednji dan ob 5:00 mi zvoni budilka. Dvakrat "snooznem", potem s težavo vstanem in grem do okna pogledat kako je zunaj vreme. Megla. Zakon, še 3 ure spanja :D.

Prečenje Palujev tako odpade in po zajtrku se na izi odpravimo proti dolini.

Pot pelje prek ledenikov, tako da smo videli tudi nekaj špalten.

Ko so prišli na vrsto abzajli je začelo snežiti.

Od prihodu pod snežno mejo so padavine ponehale.

Nato pa po stranski moreni odhiteli navzdol.

Vmes smo malo skakali čez špaltne (v ozadju del ledenika, poznan pod imenom Labirint)...

...in se šetali po spodnjem delu ledenika.

Nato nas je pobral Žiga in začeli smo gruntati, kako bi logistično izvedli vzpon čez severni raz Piz Badila. Odločimo se, da gremo spat v Val Di Melo, drug dan dostopimo do koče Gianetti, tam pustimo šotore, ter nadaljujemo dostop pod Nordkante, do koče Sasc Fura.

Ponoči je deževalo, a se naslednje jutro zjasni, zato si polni optimizma oprtamo prasičke, ter začnemo 10 urno hojo proti švicarski strani.

Tolažili smo se, da bomo veliko robe odložili že po parih urah ter večino časa hodili malo lažji.

Na poti je bilo res veliko vode, kar je Jureta malo prestrašilo.

Odločimo se, da bomo kamperali na južni strani Piz Badila ter raje v sončku plezali južne smeri.

Ko postavimo šotor ponovno začne deževati in po parih urah zvečer ponovno neha. Ko pridemo iz šotora nas zunaj pričaka (ne)prijetno presenečenje - lep pogled na zasnežene cilje jutrišnjega dne.

Zjutraj so poprhani hribi zgledali res lepo, le plezanje je bilo malo vprašljivo. Zato smo si privoščili en na izi zajtrk.

Nato pa se odpravimo. Jure in Žiga gresta za ogrevanje pogledat navrtane platke v Punta Enrichetta.

Z Jakobom pa sva plezala južni greben Punta Seretori, smer Marimonti.

Žiga in Jure (rdeča pikica na sliki) pa sta napadla JZ steno Piz Badila, smer Molteni - Camporini. Tudi pri njima so bile razmere podobne.

Z vami smo bili Žiga, Jakob, jaz in Jure. Vsi smo ugotovil da so Alpe in granit res zakon in da se sigurno še vrnemo!

Po dobrih osmih urah vožnje smo se parkirali v Švicarski Pontresini in se začneli pakirati. Najbolj pomembna stvar je bila itak da vzamemo dovolj hrane ;)

Med kuhanjem smo uživali ob oranžno obarvani Bernini in naši jutrišnji smeri Biancograt.

Žiga je ravno prebolel trebušno gripo, in je tukaj ocenil da ni še čisto pri kondiciji in raje obrnil.

Se pa je začela poznati višina...

Po koncu snežnega grebena pa nas je čakalo še prečenje iz Piz Bianco na vrh Piz Bernina.

Prečka vsebuje nekaj lažjega kombiniranega plezanja ter par spustov po vrvi.

... kjer nas je ujela megla. A vseeno smo zelo utrujeni prišli do koča Marco e Rossa na 3609 n.m., kjer smo se takoj zvalili v postelje, vstali samo toliko, da smo si skuhali večerjo in šli nazaj spat.

Tako da smo si ob pogledu na ledenik Vadret de Morteratsch privoščili pavzo.

Ob prihodu v dolino pa skuhali še preostanek hrane, ki smo jo nosili s seboj.

Upravičeno, saj je že po slabi uri hoje ponovno začelo deževati in nas je pralo vse do Gianettija. Tam po bojnem posvetu sklenemo, da Nordkante v teh razmerah ni smiselna.

Smer je ponujala mešanico gaženja, kanjoninga in plezanja po suhi skali.

Popoldne se je zmeglilo in ker nisva bila ravno najhitrejša, sva po dobrih dveh tretinah smeri izkoristila možen izhod iz stene po zelo zanimivi prečki, ter sestopila preko sedla med Punta Seretori in Pizzo Cengalo. Na koncu sva ugotovila, da sva se pravilno odločila, saj bi drugače skoraj sigurno bivakerala v steni. Žiga in Jure smer zlezla še podnevi, do šotorov pa sta se vrnila že v temi.

Naslednji dan naj bi bil še lep, vendar nas je zjutraj zbudil dež, zato smo spakerali robo in se odpravili proti domu.

Dodaj odgovor Prekliči odgovor

Za objavo komentarja se morate prijaviti.