Avtor: Tea Močnik
Pozno popoldne sva s Sebatom lovila zadnje sončne žarke in s kratkim dostopom malo po 17h že pletla osmice pod steno NŠGja. Smer je lepo plezljiva, na določenih mestih nekoliko krušljiva (predvsem izstopni raztežaj), dodatno pa sva si jo popestrila z basanjem skozi dva preduha. V zadnjem sta zaradi ožine skozi luknjo najprej preplezala najina nahrbtnika. Časovno se nama je izšlo po pričakovanjih in sva po dobrih 2 urah plezanja ujela sončni zahod.
