Še ena prvomajska…

← Nazaj na poročila

Avtor: Matic Standeker

Minca, Debeli, Rak inu moja malenkost smo se čez prvomajske praznike odpravili v Španijo…

Stolpi so visoki 300 metrov in se dvigajo tik za prijazno vasico Riglos.

Vse naokoli cveti inu disi...

Popoldne nato najdemo udobno mesto za šotore...

...in se razkomotimo.

Drugi dan v El Pison...

Zadovoljna na vrhu smeri. Razdreva kakšno "življenjsko", pojeva čokolado in se v nevihti spustiva dol.

Zaradi previskov v smeri nama kljub nevihti uspe ostati suha.

Po nevihti se vreme spet popravi in večer je že sončen...

Zato se odpravimo po vitamin B v vaško gostilno.

Sprehod po prijetni vasici...

...se konča tu.

Sonce zaide in čas je, da gremo spat. Jutri morajo biti Debelijevi bicepsi spočiti.

Nekega dne se z Rakom odpraviva na El Fire.

Spodaj enkratna plezarija čez previse...

Na vrhu.

Razgled po okolici.

Čas je za premik. Sedaj gremo v Katalonijo, spotoma pa poberemo še dva štoparja. Impreza je res velik avto in Debeli ima res veliko srce!

V Terradetih prevladuje platasta plezarija.

In Debeliju so plate res všeč!

Ko smo se vozili proti Vilanovi, je Rakovo sokolje oko sredi avtohtone španske pokrajine zapazilo minigolf. Seveda se skušnjavi nismo mogli upreti.

Zvečer v Villanovi pa smo se preizkusili še v vrvohodstvu.

Izgleda sicer enostavno, ampak ni. Je pa zabavno. Še posebej za gledalce!

Še zadnja smer v Villanovi. Zadnji dan je bilo pri Raku in meni očitno pomanjkanje motivacije in kože na prstnih blazinicah.

Še zadnja skupinska...

...nato pa hitro v Barcelono!!!

Ko spustiš velike otroke na ringlšpil...

...in palačinke. Svaka čast Raku, ki je vse napekel.

Po 18 urni vožnji končno ugledamo "krompirjeve" stolpe.

Če si pa pri spustu "prehiter", končaš direktno v vaški gostilni!

Dobro in (pre)močno. Zato z Debelijem raje pustiva Mincu in Raku veselje, midva pa ostaneva pri hmelju.

...se zgoraj prevesi v gaženje po orlovskih drekih v kaminih. Še dobro, da imam oranžno čelado, da se vsa svinjarija takoj pozna in jo lahko potem hitro obrišem!

Po 200 metrih "plattis brutalis" vsi zadovoljni na vrhu. Debeli je rekel, da nikoli več v previse, ampak samo še plate. Res je navdušen!

Sledi še veseli večer (srečali smo še dva Slovenca iz AO Črnuče)...

Ker smo bili v deželi sadja, smo kupili tudi jagode. Ampak ker niso bile dovolj sladke, se je Debeli spomnil rešitve...NUTELLA!

Dan je bil vroč in iskali smo senco. Še dobro, da se tale ni premikala!

Z Rakom vstopiva v eno lažjih smeri v Riglosih, vendar si jo zaradi izredno "dobrega" znanja orientacije popestriva s težjimi raztežaji bližnjih smeri.

Plezamo po konglomeratni skali, ki spominja na tisto iz Meteore, vendar so tu "kamenčki" veliko večji.

Vse skupaj pa se je končalo v predmestju Barcelone, kjer smo po kopanju počasi odrinili nazaj proti Sloveniji (po Debelijevih besedah) v ta naš "sivi vsakdan".

Dodaj odgovor Prekliči odgovor

Za objavo komentarja se morate prijaviti.