Praznik dela 2009

← Nazaj na poročila

Avtor: Iztok Rutar

Bolj skopa je zadnje čase stran z galerijami, zgleda da noben ne gre nikamor več, ali pa smo vsi tako neažurni z delanjem skominov drugim. V glavnem, zelo neažurno in za večino neaktualno, eni pa pač še smučamo in se bomo pričeli letos vplezavat bolj pozno.

Ja, kam smo šli? Grosvenediger, tokrat pravilno. Nošnja smučk se izkaže za pravilno odločitev prvi dve uri, drsanje po zmrznjeni plazovini praktično cel čas ni ravno najbolj prijetno opravilo, sploh če imaš (kot 3/4 osebkov naše odprave) zje__ne pse.

Ko se začne ravnina pred prvo kočo se pa le motoriziramo.

Gužve ni nobene, vsi ki so šli tega dne gor, so spali na prvi koči, za tiste iz doline smo pa prezgodaj štartali.

Razdalje za popi_dit. Zelo hitro nismo več tako navdušeni nad sončkom, ki smo ga z veseljem pričakovali.

Sonce in pomanjkanje spanja delata svoje.

Če je kaj optična prevara, je potem od mesta tega posnetka pa do koče Defreger. (piši što govotiš)

Reklama za pralni prašek.

Pri bajti se napijemo in najemo in predvsem pustimo odvečno kilažo, pol 'pa pejmo dokler bo šlo oz. dokler se nam bo dalo'.

Tisti prav tazaden špiček je, sonce pa brena da se ti vrti. Razdalja tudi ni dobra za moralo.

Odsmučamo do bajte.

V zimski sobi pričnemo s prehranjevanjem medtem pa...

...ene zmanjka (a je čudno?)

Jutro prinese to, kar nam je povedala že napoved.

Proti vrhu, oblečena v vse kar imava s sabo.

Vročime ni nobene. Slik je bolj malo, razumljivo da je zadnja fajn stvar še rokavice vleči iz rok.

Ključno mesto vzpona tik pod vrhom.

Smučanje v tem vetru in difuzni svetlobi je bolj ena jeba kot pa kaj drugega. No, je samo oblika sestopa, če že imava smučke s sabo.

Pobereva robo, ruksak je res težji,...

...je pa sneg naprej idealno odpuščen.

Tudi življenje že kuka na plan.

In v dolini živali navalijo na hrano.

No, kaj vse se da početi med dežjem med Liencem in Bolzanom?

Lahko recimo poiščete izvir Drave, ja čisto prave Drave. No, štajerci, koliko vas je še stalo z eno nogo na enem z drugo pa na drugem bregu Drave??? Niste a? rn

Nekje kjer je zvezda še vedno simbol upanja in kljubovanja, kjer so rojakom za nas samoumevne stvari sanje in smisel boja, nekje kjer je prvi maj pravi praznik in ne samo dela prost dan in NE kot nas hočejo nekateri prepričati danes da je to praznik priključitve Evropi....WTF, mona???

Prvi maj, zaradi prejšnje slike štartamo ob uri ko se pravi turni smučarji že spuščajo po idealnem srencu...rnŠtartamo na planini Kuhinja.

Proti Vrhu nad Peski, to bo najvišja točka za prvi dan.

Na grebenu, tik pod vrhom.

Krn z Batognico.

Gas!

Gas naprej, čez Lanževico proti Sedmerim jezerom.

Pa še pogled naprej.

Sence se počasi daljšajo in daljšajo, vse dokler jih ne zmanjka. Po 14 urah prilomastimo do bivaka pri triglavskih jezerih in z olajšanjem ugotovimo, da je pivo v drugem ruksaku uspešno preživelo potovanje.

Naslednji dan v dolini triglavskih jezer. Veter, ki najde vse možne prehode skozi cunje skrbi, da nam ni prevroče.

Kanjavec.

Na njegovem Zahodnem vrhu.

Eni grejo po direktni liniji na Prehodavce...

...mi pa na Velo polje.

Kar prezgodaj smo pri Vodnikovem domu in se kratkočasimo s tem, da odmečemo nekaj kubikov snega izpred vhoda.

Začetek tretjega dne, pod Bohinjskimi vratci.

Že tako ničkaj mikavno vreme (še vedno veter, Kredarco odpišemo.

Gremo direktno proti Staničevi koči.

Megla sicer ustraja nad nami, ma..

...ma...

...ma ki vem?

Pred zadnjim spustom, zadaj 'seraki' sredi pobočja.

Do gozda, kapa lahko počasi zapusti glavo, pa vetrovka tudi.

Točno dva požirka zadnje runde v Mojstrani sta kriva, da se ni izšel fotofiniš med nami tremi in Alpeturjevim avtobusom...rnJa, smo šli pa še h Aljažu in naleteli na nove dobre ljudi.

Na Jesenice in z vlakom nazaj proti začetku. Malo čudno, ko se navadiš na nagravžen okus kombinacije čaja in snega, vlažnega goreteksa, vetra ki dobi vse pore, kape in sončnih očal na glavi, ko je vodnj po prepotenih nogavicah nekaj kar ima popolnoma domač vonj...

...malo čudno se spet pojavit v nečem kar naj bi osmišljevalo 1/3 časa na dan. Malo čudno........, gledat kako sije sonce skozi strešne line, ti pa pod neonkami, nad streho pa slutiš umito nebo.....rn.....V hribih (in za Cmirom) pa idealne razmere.

Ni treba dolgo, se v malo širši družbi spet pojavimo tam nekje.

Za Cmirom je treba it še enkrat, samo zdej, gor po Slovenski.

Malo praskanja v spodnjem delu, malo štrikanja...

...pa spet po snegu.

Smučišče Slovenska grapa.

V dolini pa pomlad.

...in vseeno štartali proti zahodu. Na parkirišču smo oddremali (dobesedno) par urc (razen dveh osebkov, ki nista vozila in sta spala več - večino poti, pa da nebomo poimensko sta bila to ženska predstavnica in član ki tudi nima vozniškega izpita). rnPreden se pojavijo kakšni preverzni komentarji, naj izpostavim, da ima osebek na sredini slike v rokah banano.

Trezen razmislek, (lenoba, pomanjkanje motivacije, sadomazohizma?) bolj pa razlog da se mi še stati ne da... 'dej, nima smisla, bejžva nazaj, pa skočva zjutra gor, bova mela vsaj ki od smučanja' in narediva obrat za 180 stopinj. rnLuki in Kekec seveda brezkompromisno napadata naprej, čeprav ne ravno v standardni hitrosti kot smo ju drugače vajeni.

Balvan nad ledenikom je tako prijetno topel, samo vležeš se in te že zmanjka. Pojma nimam koliko časa sva spala, kar na enkrat se pojavita kompanjona nazaj, z vrha! Kekec ko pride do sape (in verjetno zbere voljo da bo sploh govoril) izjavi hajku: 'Ti, sam ta višina je pa kurba, ponavad sm tko zjeban ko časovnico razpolovim, ne pa da jo komi da še ujamem'

Družinska z vrha, bolj iz trme sva prišla do grebena ker je tako pihalo da te je že pod njim prestavljalo. Ko sva prišla do grebena pa je čudežno poenhalo pihat (relativno, še vedno je vleklo za popizdit, tisti ki so bili 10 min pred nama niso šli niti gor)

Prismučamo toliko nizko, da je treba slabe pol ure smučke nesti, no nekateri smo jih že vmes odpeli za kakšen odsek.

Najboljše se je pa prehranjevati. Naselimo se ničhudega slutečemu vikendašu pod nadstrešek. Sam si je kriv, če nebi dal znaka prepovedan promet na odcep še opazili nebi. rnKo pridemo do vremenske napovedi nas le sreča pamet, nič se ni popravila, pol metra snega in 20 pod nulo za 4000+, kamor smo (bili) namenjeni. Ja nič, pa pejmo nazaj na vzhod.

Ekipa se je zmanjšala za Kekca ki se je tik pred zdajci odločil za Dabarce.

...ob bistrem potočku pleničke je prala,...rnLuka ob gospodinjskih opravilih na obali jezera.

In sušenju žehte. Ne, ne se bat, niso kakšni čudni nagoni,rnsamo nemirni zlatorogov duh je ušel iz pločevinke. Še dobro, da ga je večino ujela spalna vreča in binda. Pivo smo imeli s seboj, če bi bilo potrebno nazdraviti Meti in Škiliju ter, takrat še nismo vedeli kakšnega spola bo - Piki.

Nižje kot smo, bolj bi potrebovali plavutke.

Na koncu jo le dobimo bajto in z njo sedlo pod Cmirom.

Fotografskega materiala je bolj malo (nič) iz spusta tako da bo treba tisto nakladanje o razmerah verjeti na besedo.

Malo čudno, ko se navadiš na pancerje je imeti spet lahke noge. Vdani v usodo, vsak s svojimi mislimi korakamo proti Mojstrani, palec stegujemo bolj tako. Pa vendar, tako otovorjen pa dobiš štop???, nisem(smo) pričakovali in to nakljčne turiste. Še so fajn ljudje na svetu.

Kako je že tisto s sankanjem. Zalit Bučarjev kamin.

Še malo, pa bomo ven iz Prevca. Prečka čez ledenik, smučanje, pivo, pa naprej v začaranem krogu!rnSrečno.

Dodaj odgovor Prekliči odgovor

Za objavo komentarja se morate prijaviti.